V nedeljo sem dobila sporočilo, da je umrla gospa iz soseščine. Stikov z njo nisem imela že zelo dolgo. Kljub temu pa mi je ostala v prav posebnem spominu, saj mi je pred dobrimi 20 leti sešila, ene najboljših kopalk, kar sem jih kdaj imela.
In nekaj dni zatem je sledil pogreb. In ni jo hujše muke, kot je ta, da je treba na pogreb, posebno ko sem bila še mlajša. Čeprav ni nič tako presenetljivega. Smrt je neznanka, ki nam nažene strah v kosti. Zato sem vedno poskušala najti izgovor: »pa nima časa«… »joj, pa ravno ob tej uri«… »pa saj pokojnik ne bo šel nikamor«…, samo da sem se izognila pogreba.
Tako sem razmišljala do prve smrti iz svojega najožjega družinskega kroga, mojega očeta. Takrat so ti izgovori izpuhteli v trenutku. Ja nič, pa pojdimo.
Stala sem v mrliški vežici, ljudje so prihajali in odhajali, stiski rok, izrečena sožalja. In naenkrat se stvari pokažejo v popolnoma drugačni luči. Ljudje pridejo, si vzamejo tisto urico, kljub temu, da imajo druge obveznosti v službi, da jim bo zato ostalo manj prostega časa... a so vseeno tu. Tisti, ki je v grobu, res (vsaj predvidevam tako) tega ne občuti. Občutila pa sem jaz, ki sem bila tam. In vsak, ki je prišel, mi je nekaj pomenil, pravzaprav veliko.
Zato pospremiti pokojnika na njegovo zadnjo pot, danes zame ni nuja, ki me bo odtrgala od mojih vsakdanjih opravil ali zarezala v moj prosti čas. Je tiha podpora članom družine pokojnega, ki so še vedno tu in se srečujemo vsak dan na cesti, v trgovini, mogoče na kavi, ali pa morda le enkrat na leto. In pogled hvaležnosti v njihovih očeh odtehta tisto urico, ko bi lahko bila kje drugje.
Komentarji
Objavite komentar