Grossglockner: dežela svizcev

Ekipa Za volanom je imela na testu BMW 425, športni avto, ki se najbolj domače počuti na ovinkih, zato sta ga peljala na Grossglockner. Fanta sta me povabila, da z njima preživim delovni dan.

Za marsikoga je to sanjska služba, skoraj vsak teden drug avto, voziš se naokoli po službeni dolžnosti, zraven napišeš o doživetjih na poti, pa kakšna slikica ali video in spotoma še spoznaš kakšen nov kraj... skratka nič pretirano težkega. Tako smo »običajen dan v pisarni« začeli ob 8ih zjutraj, ko smo krenili proti Avstriji in približno 3 ure kasneje dosegli cilj. BMW-ja z 220 konji imamo in smo rabili 3 ure do cilja, haloooo! Pa sta mi fant odgovorila: cestno-prometne predpise moram spoštovati, enako kot vsi ostali udeleženci v prometu. OK. Naj vama bo!

Potem smo začeli s snemanjem. No, onadva sta začela, jaz sem medtem časom poiskala WC in ko sem se vrnila (pa nisem bila ravno hitra), sta še vedno snemala. En in isti kader prvič, drugič, tretjič… x-tič. Vmes še eno presenečenje. Na posnetkih zgleda, da se vozite hitro skozi ovinke. V resnici se ves čas vozita 20 kilometrov na uro. Menda zato, ker sicer posnetki niso dobri. Tega pač nisem vedela. Potem smo snemali govor, kjer se je Viktor zmotil vsaj petkrat. Kako si ne moreš zapomniti tri stavke???!!! Pa sem poskusila jaz namesto njega… vse vzamem nazaj, nerodno mi je priznati, ampak nisem uspela dokončat niti enega stavka. Ojoj…

Nadaljevali smo dva ovinka višje, kjer je bilo po vrhu treba še splezati na skalo, vse, da bodo posnetki bolj atraktivni.

Tisto, kar Andrej drži v rokah, ni modni dodatek, čeprav zgleda fensi. Je Ronin, nekakšen stabilizator zaradi katerega je slika mirna, tudi če ima snemalec nemirne roke. Zelo uporaben pripomoček, ki tehta nekje pet kilogramov in te po pol ure snemanja že pošteno bolijo roke.

Zraven potem sodi tudi občasno slabo vreme in si premočen, lahko te prepiha veter, včasih je treba laziti tudi po blatu. Pred vsakim snemanjem je treba avtomobile oprat in posesat, ker avto mora biti za na video lep. Potem pa še nekaj ur montiranja, da dobimo končni izdelek.

Po približno štirih urah smo počasi zaključili s snemanjem in se odpravili proti domu. Če sem poštena, sem bila kar utrujena. In to od opazovanja, kdo bi si mislil. Med vožnjo nazaj sem razmišljala, da služba vseeno ni tako sanjska, kot se zdi, ko iz naslonjača gledaš končne verzije posnetkov, na primer BMW 425d Grand Coupe:

Pa vendar sem odhajala z nasmehom. Grossglockner, kar »dežela svizcev« smo ga poimenovali, je namreč fantastično lep, žal so se svizci vsi poskrili ali pa so sli zavijat čokolado v folijo.

Narava je prekrasna, številni slapovi