Obilica obveznosti j e"kriva", da sem v zadnjih tednih nekoliko manj pisala, ampak me je pa današnji materinski dan spodbudil, da to spremenim...
Ženske smo res nekaj posebnega, saj poleg običajnih praznikov od rojstnega dneva dalje, v letu praznujemo kar dvakrat: 8. in 25. marca in ko sem prvič prebrala zgodbico neznane avtorice, ki je opisala, kakšno je življenje mame na bolniško, mi je jasno, da si 2 praznika v letu tudi zaslužimo.
Vsem mamicam čestitam ob materinskem dnevu, tebi pa obilo zabave ob branju spodnje zgodbice. Če se najde avtorica, bom njeno ime z veseljem pripisala... :)
Ko zboli moški, se svet ustavi. Nujno potrebuje domače medicinsko osebje, nenehno pozornost in nešteto besed, s katerimi ga pomilujemo. Načrt zdravljenja ima pripravljen ob prvi bolečini v grlu.
Ko pri nas zboli gospod oče, je zdravljenje jasno in načrtovano. Recimo, da gre za navaden prehlad. Teče iz nosu, boli grlo, boli glava. Gospod se ob prvih znakih zvali v posteljo, v spalnici, da ne bo pomote! V dnevni sobi bi otroški hrup škodoval njegovi prehlajeni glavi. Njegova teorija prehlada je tri dni potenja pod odejo in si ozdravljen. Seveda je moškega treba okrepiti z domačo govejo juho, vsako uro liter vročega čaja, da se njegovo telo lahko spoti. Ja, vsekakor je tako zdravljen prehlad v treh dneh mimo.
Kako pa je, ko zboli mama?
Že teden prej čutim, kako me praska po grlu, vsako jutro neprijetna bolečina v grlu in poln nos. Nekako se vlečem skozi teden in napade glavobola krotim z zmernimi analgetiki. Ko vse to preraste v resnejše težave, ko mi že lije iz nosu in me boli vse telo, se »filam« z vitamini, dodatki analgetiki ... a zraven še kuham, pospravljam, vozim otroke v vrtec in šolo - pa čeprav se zjutraj komaj sestavim. Počitka ni, vlečem se kot sluzasta zmes, iz tedna v teden bolj slabotna. Čaj in vitamine si pripravljam sama, mimogrede, če imam čas.
»Bolniška« na drugačen način
Ves teden me je glavobol opozarjal, da se nekaj »kuha«. Spet sem ga napadala s tabletami in upala, da je za vse krivo vreme. V četrtek me je povozilo. Že v službi strašen glavobol, ki se je doma nadaljeval. V petek sem otroke komaj spravila v vrtec, verjetno sem se puncama zasmilila, ker sem tako milo prosila: »Prosim, oblecita se, prosim, obujta se, samo danes, prosim ...!« Verjetno se jima je zdelo malce nenavadno, da imamo tako mirno jutro - ja, mama ne more kričati!!!
Dopoldan sem ležala na kavču in v mislih načrtovala, kaj bom skuhala, da bo hitro neboleče in nasitno. Hvala bogu je šel po otroke gospod oče. Ko so prišli domov, so me našli na kavču, obloženo z robčki, čajem, medom, sirupom, smrekovimi vršički ...
Od vsakega sem dobila kratek pozdrav, potem pa so vsi že sedeli za mizo in čakali ... halo?!
»Mamica, a bomo kaj jedli?«
... je vprašala najstarejša. Ja, seveda, takoj, saj nisem bolna, samo tako za zabavo malo poležavam na kavču! Polna ihte sem premetavala lonce in jim jezno stresla na krožnike špagete in tunino omako. Ulegla sem se nazaj na kavč in skovala načrt.
Bolniška
Zvečer sem moje drage sklicala na družinski sestanek. Povedala sem, da je moj prehlad napredoval do te mere, da potrebujem tridnevno potenje v postelji v spalnici. Možu so oči skočile iz jamic, starejša hči je nekaj momljala, mali dve pa vojne napovedi nista razumeli. Oče mojih otrok je previdno in počasi vprašal, če sem prepričana, da je moj prehlad tako hud. A sem že s pogledom povedala, da je vprašanje nepotrebno. Uf, sobota bo moja! Ves dan bom v pižami, v postelji z dobro knjigo, glasbo ali pa bom visela na Facebooku. Moji predragi mi bodo skuhali kosilo, mi stregli spredaj in zadaj. S temi lepimi mislimi sem zaspala ...
Sobota, ura 7 :15 zjutraj (še ptiči so spali)
Iz otroške sobe se sliši: "Mami......mamica....maaamiiicaaaaaa!" Jaz sem tiho, saj sem na bolniški, a ne?! Moj predragi se »naredi«, da trdno spi, a iz druge sobe punci vztrajata. Ko sta že čisto obupani, njun oče dojame, da sem z bolniško mislila resno. Ko odnese svojo še vedno seksi ritko iz spalnice, si privoščim vse razkošje velike postelje. Mmm, ravno zadremam, ko zaslišim:
»Kaj naj jima pa oblečem?«
»Ja, kopalke pa rokavčke!« se zaderem.
Predvidevam, da so se oblekli, upam, da v dolge hlače, ker je bil deževen in hladen dan. Spet se razkomotim in zadremam ... Sredi najlepšega dremuckanja spet pride mož:
»Lubi, a paštete nimamo?
» Ne vem, poglej v hladilnik!«
»Ja, saj sem!«
»In?«
»Ja, ni je...«
»O, moj bog! Pogledaš v hladilnik, ugotoviš, da ni paštete, in potem prehodiš 15 stopnic, da vprašaš bolno ženo, če imamo pašteto. Ja, verjetno jo imam v kopalnici med vložki še kaj za rezervo!!!«
Skušam ostati mirna, usedem se, ga pogledam v prelepe čokoladne oči in mu mirno povem, da je njegova žena na tridnevnem potenju v postelji, da sprejema samo zajtrk, kosilo, večerjo in vsako uro liter čaja. Da ne želi, da jo kdo moti, razen če gori hiša!
Z dolgim nosom se je pobral. Jaz pa sem spet zadremala. Prebudi me strašen hrup od spodaj .. poslušam. Mali dve se prepirata, gospod oče se nekaj dere, najstnica tudi ... nora hiša! Kar naenkrat vse utihne. Mislim, da jedo, ker so tiho ... to pa je le takrat, kadar jedo. Mmmm, diši po carskem pražencu, šmornu po domače. Se bo kdo spomnil na bolno mamo in ga prinesel?
Ne, ga je takoj zmanjkalo, ker ga je oči premalo naredil. Aha, kaj pa čaj? Čaja pa nimamo. Aha, kaj pa ... oh, se bom pa postila, tudi to je del zdravljenja.
Okrog treh popoldan slišim ropot posod, loncev, skled. Predvidevam, da se kuha kosilo. .. Ne, ne, babica je prinesla kosilo, ker se ji je zet zasmilil. Revež, sam s tremi otroki, žena pa poležava, namesto da bi kuhala! Lačna kot volk čakam, če se bodo morda le spomnili name.
Nič ... Pokličem dostavo pic in naročim največjo pico vseh okusov in ledeni čaj. Čez dobre pol ure slišim moža, ki se pod oknom pregovarja z revežem, ki je pripeljal mojo pico.
»Poslušajte, to je pomota, pri nas ni nihče naročil pice, mi smo ravno pojedli kosilo!«
Ko ubogi človek le pride do besede, reče: »Mislim, da je pico naročila vaša gospa!«
BOINGGGGGG ... umirala sem od smeha, kako ga je zadelo, kako je prebledel, ko se je spomnil, da je pozabil na »tastaro«! Pograbil je pico, plačal in me našel, kako se valjam od smeha.
»Ja, ljubi moj, lačna sem bila!« Pojedla sem dva kosa pice, ostalo pa skrbno shranila za naslednji obrok. Saj bi pri taki negi v nekaj dneh umrla od lakote!
Zaključek moje bolniške je bil pred predvidenim datumom. Mama enostavno ne more ležati in pričakovati, da ji bo kdo stregel. Moški so nerodni, pa naj rečejo v bran kar hočejo. Če jim stvar, ki jo iščejo, ne skoči naravnost v glavo, je ne bodo našli. Logično razmišljanje je za domačo uporabo preveč zahtevno.
Morda se nekoč lotim ustvarjanja žepnega priročnika za moške, ki naj bi izgledal takole:
Vprašanje: Kako obleči otroka, če je zunaj 10 stopinj Celzija , piha močan veter in dežuje?
a) v trenirko in topel pulover,
b) v kratke hlače in majico brez rokavov,
c) v kopalni plašč.
Izberite odgovor a !
Mogoče bo pa še uspešnica!
Ženske smo res nekaj posebnega, saj poleg običajnih praznikov od rojstnega dneva dalje, v letu praznujemo kar dvakrat: 8. in 25. marca in ko sem prvič prebrala zgodbico neznane avtorice, ki je opisala, kakšno je življenje mame na bolniško, mi je jasno, da si 2 praznika v letu tudi zaslužimo.
Vsem mamicam čestitam ob materinskem dnevu, tebi pa obilo zabave ob branju spodnje zgodbice. Če se najde avtorica, bom njeno ime z veseljem pripisala... :)
Ko zboli moški, se svet ustavi. Nujno potrebuje domače medicinsko osebje, nenehno pozornost in nešteto besed, s katerimi ga pomilujemo. Načrt zdravljenja ima pripravljen ob prvi bolečini v grlu.
Ko pri nas zboli gospod oče, je zdravljenje jasno in načrtovano. Recimo, da gre za navaden prehlad. Teče iz nosu, boli grlo, boli glava. Gospod se ob prvih znakih zvali v posteljo, v spalnici, da ne bo pomote! V dnevni sobi bi otroški hrup škodoval njegovi prehlajeni glavi. Njegova teorija prehlada je tri dni potenja pod odejo in si ozdravljen. Seveda je moškega treba okrepiti z domačo govejo juho, vsako uro liter vročega čaja, da se njegovo telo lahko spoti. Ja, vsekakor je tako zdravljen prehlad v treh dneh mimo.
Kako pa je, ko zboli mama?
Že teden prej čutim, kako me praska po grlu, vsako jutro neprijetna bolečina v grlu in poln nos. Nekako se vlečem skozi teden in napade glavobola krotim z zmernimi analgetiki. Ko vse to preraste v resnejše težave, ko mi že lije iz nosu in me boli vse telo, se »filam« z vitamini, dodatki analgetiki ... a zraven še kuham, pospravljam, vozim otroke v vrtec in šolo - pa čeprav se zjutraj komaj sestavim. Počitka ni, vlečem se kot sluzasta zmes, iz tedna v teden bolj slabotna. Čaj in vitamine si pripravljam sama, mimogrede, če imam čas.
»Bolniška« na drugačen način
Ves teden me je glavobol opozarjal, da se nekaj »kuha«. Spet sem ga napadala s tabletami in upala, da je za vse krivo vreme. V četrtek me je povozilo. Že v službi strašen glavobol, ki se je doma nadaljeval. V petek sem otroke komaj spravila v vrtec, verjetno sem se puncama zasmilila, ker sem tako milo prosila: »Prosim, oblecita se, prosim, obujta se, samo danes, prosim ...!« Verjetno se jima je zdelo malce nenavadno, da imamo tako mirno jutro - ja, mama ne more kričati!!!
Dopoldan sem ležala na kavču in v mislih načrtovala, kaj bom skuhala, da bo hitro neboleče in nasitno. Hvala bogu je šel po otroke gospod oče. Ko so prišli domov, so me našli na kavču, obloženo z robčki, čajem, medom, sirupom, smrekovimi vršički ...
Od vsakega sem dobila kratek pozdrav, potem pa so vsi že sedeli za mizo in čakali ... halo?!
»Mamica, a bomo kaj jedli?«
... je vprašala najstarejša. Ja, seveda, takoj, saj nisem bolna, samo tako za zabavo malo poležavam na kavču! Polna ihte sem premetavala lonce in jim jezno stresla na krožnike špagete in tunino omako. Ulegla sem se nazaj na kavč in skovala načrt.
Bolniška
Zvečer sem moje drage sklicala na družinski sestanek. Povedala sem, da je moj prehlad napredoval do te mere, da potrebujem tridnevno potenje v postelji v spalnici. Možu so oči skočile iz jamic, starejša hči je nekaj momljala, mali dve pa vojne napovedi nista razumeli. Oče mojih otrok je previdno in počasi vprašal, če sem prepričana, da je moj prehlad tako hud. A sem že s pogledom povedala, da je vprašanje nepotrebno. Uf, sobota bo moja! Ves dan bom v pižami, v postelji z dobro knjigo, glasbo ali pa bom visela na Facebooku. Moji predragi mi bodo skuhali kosilo, mi stregli spredaj in zadaj. S temi lepimi mislimi sem zaspala ...
Sobota, ura 7 :15 zjutraj (še ptiči so spali)
Iz otroške sobe se sliši: "Mami......mamica....maaamiiicaaaaaa!" Jaz sem tiho, saj sem na bolniški, a ne?! Moj predragi se »naredi«, da trdno spi, a iz druge sobe punci vztrajata. Ko sta že čisto obupani, njun oče dojame, da sem z bolniško mislila resno. Ko odnese svojo še vedno seksi ritko iz spalnice, si privoščim vse razkošje velike postelje. Mmm, ravno zadremam, ko zaslišim:
»Kaj naj jima pa oblečem?«
»Ja, kopalke pa rokavčke!« se zaderem.
Predvidevam, da so se oblekli, upam, da v dolge hlače, ker je bil deževen in hladen dan. Spet se razkomotim in zadremam ... Sredi najlepšega dremuckanja spet pride mož:
»Lubi, a paštete nimamo?
» Ne vem, poglej v hladilnik!«
»Ja, saj sem!«
»In?«
»Ja, ni je...«
»O, moj bog! Pogledaš v hladilnik, ugotoviš, da ni paštete, in potem prehodiš 15 stopnic, da vprašaš bolno ženo, če imamo pašteto. Ja, verjetno jo imam v kopalnici med vložki še kaj za rezervo!!!«
Skušam ostati mirna, usedem se, ga pogledam v prelepe čokoladne oči in mu mirno povem, da je njegova žena na tridnevnem potenju v postelji, da sprejema samo zajtrk, kosilo, večerjo in vsako uro liter čaja. Da ne želi, da jo kdo moti, razen če gori hiša!
Z dolgim nosom se je pobral. Jaz pa sem spet zadremala. Prebudi me strašen hrup od spodaj .. poslušam. Mali dve se prepirata, gospod oče se nekaj dere, najstnica tudi ... nora hiša! Kar naenkrat vse utihne. Mislim, da jedo, ker so tiho ... to pa je le takrat, kadar jedo. Mmmm, diši po carskem pražencu, šmornu po domače. Se bo kdo spomnil na bolno mamo in ga prinesel?
Ne, ga je takoj zmanjkalo, ker ga je oči premalo naredil. Aha, kaj pa čaj? Čaja pa nimamo. Aha, kaj pa ... oh, se bom pa postila, tudi to je del zdravljenja.
Okrog treh popoldan slišim ropot posod, loncev, skled. Predvidevam, da se kuha kosilo. .. Ne, ne, babica je prinesla kosilo, ker se ji je zet zasmilil. Revež, sam s tremi otroki, žena pa poležava, namesto da bi kuhala! Lačna kot volk čakam, če se bodo morda le spomnili name.
Nič ... Pokličem dostavo pic in naročim največjo pico vseh okusov in ledeni čaj. Čez dobre pol ure slišim moža, ki se pod oknom pregovarja z revežem, ki je pripeljal mojo pico.
»Poslušajte, to je pomota, pri nas ni nihče naročil pice, mi smo ravno pojedli kosilo!«
Ko ubogi človek le pride do besede, reče: »Mislim, da je pico naročila vaša gospa!«
BOINGGGGGG ... umirala sem od smeha, kako ga je zadelo, kako je prebledel, ko se je spomnil, da je pozabil na »tastaro«! Pograbil je pico, plačal in me našel, kako se valjam od smeha.
»Ja, ljubi moj, lačna sem bila!« Pojedla sem dva kosa pice, ostalo pa skrbno shranila za naslednji obrok. Saj bi pri taki negi v nekaj dneh umrla od lakote!
Zaključek moje bolniške je bil pred predvidenim datumom. Mama enostavno ne more ležati in pričakovati, da ji bo kdo stregel. Moški so nerodni, pa naj rečejo v bran kar hočejo. Če jim stvar, ki jo iščejo, ne skoči naravnost v glavo, je ne bodo našli. Logično razmišljanje je za domačo uporabo preveč zahtevno.
Morda se nekoč lotim ustvarjanja žepnega priročnika za moške, ki naj bi izgledal takole:
Vprašanje: Kako obleči otroka, če je zunaj 10 stopinj Celzija , piha močan veter in dežuje?
a) v trenirko in topel pulover,
b) v kratke hlače in majico brez rokavov,
c) v kopalni plašč.
Izberite odgovor a !
Mogoče bo pa še uspešnica!
Komentarji
Objavite komentar