Kako je kolo (bicikl) postal moja strast

Preden mi kakšna učiteljica ali učitelj primaže cvek iz slovenščine, oziroma se kdorkoli drug namerava "obregniti" ob naslov, naj takoj povem: NE GRE ZA NAPAKO. Vem, da je »tisto kolo« srednjega spola in bi po g. Toporišiču (beri: po vseh slovničnih pravilih) »postalo« moja strast. Ampak sem vseeno namenoma pustila, da je »postal« moja strast.

Malo potrpljenja, bom kasneje vse razložila zakaj.

Med mano in kolesom nikoli ni bilo kakšne posebne kemije. Nekaj kolesarskih podvigov res imam, sicer nič omembe vrednega in večina od njih se je končala s precej bolečo zadnjo platjo. Ena izjema pa vseeno je. 

Via Jezersko

Zgodilo se je že davno nazaj, 10.7.1996, če sem povsem natančna, ko sva se s prijateljico Mojco odločili, da pribrcava iz Kranja na Jezersko, kar v praksi pomeni cca 30 kilometrov v eno smer. In to s starima Rogovima kolesoma, ki sta verjetno tehtala skoraj polovico najine teže, kaj drugega pač nisva imeli na razpolago, kakšne velike mere telesne kondicije pa tudi ne, govorim zase. Definitivno pa je bilo poučno. Spoznali sva najdaljšo slovensko vas – Kokro, menda meri 12 km v dolžino, vlekla se je, kot bi jih imela 112 km, povrhu pa je od Preddvora do Jezerskega in potem vso pot nazaj do Kranja še rosilo. Ampak nič od tega naju ni ustavilo in prišli sva do vrha, kjer nastale so tele fotke. Na tem mestu prosim, predvsem pripadnike mlajših generacij, da se na smejete preveč, moda je bila pač takrat takšna, kot jo vidiš:

Bolj kot tale pot na Jezersko je bila verjetno moja trma razlog, da so predlogi, naj si omislim novo, boljše kolo, vedno naleteli na gluha ušesa. Sploh »specialke« so se mi zdele popolnoma nesmiselna naložba. Pa ne samo iz finančnega vidika, vedno sem imela občutek, da moraš biti malo mazohista, da poganjaš specialko. In po vrhu še čevlji, ki se »zahaklajo« na pedalo (beri: SPD); »jaz bi se verjetno ubila, preden bi prvič uspela iz pred hiše zapeljati na cesto«.

Kdor ne reskira... 

Pa sem se odločila, da kljub dolgotrajnemu in vztrajnemu izgovarjanju, vseeno vsaj poskusim in potem (če bo treba, kar sigurno bo) trmarim po svoje. Ko je prvi šok doma popustil, prijazni fantje v prodajalni koles v Funsportu v Ljubljani, pa so mi vse razložili, namontirali navadna pedala in kolo, za katerega so ocenili, da je najbolj primeren zame, sem odpeljala dva kroga po parkirišču. 

Sledil je drugi šok, tokrat zame. 

»Hudiča, saj to je nekaj čisto drugega kot moj stari »gor'c«, ne moram verjet, nobenega pretiranega matranja…« čeprav mi je bilo kristalno jasno, da po 20 ali več kilometrih ne bo šlo povsem brez bolečin, po drugi strani pa tudi na kavču ne gre vedno brez bolečin, vseeno pa to niti slučajno ni primerljivo s Kristusom med križanjem. Tako sem si namreč vse skupaj predstavljala vožnjo na specialki. 

»A mi tega res ni mogel nobeden prej povedat??!!!?« 

No ja, bom poštena, mi je, samo da nisem verjela... saj veš, Tina ne verjame... 😜 

Mr. Cannondale

Odločitev na koncu je bila vseeno enostavna in je padla že takoj naslednji dan, zato ti danes lahko predstavim mojega novega prijatelja oz. sopotnika: Mr. Cannondalea. 

Sedaj tudi razumeš, zakaj je »postal« moja strast in »postalo« moja strast 😜