Tale zgodba se je zgodila enkrat med poletjem, ko je Kineso povabil k sodelovanju, kar so poimenovali "world peace project".
V ta namen so izdelali serijo kinesio trakov, med sodelujočimi bo 150 posameznikov, katerim bodo te trakove podarili.
Pravila igre so bila naslednja: napisati zgodbo o miru, ki je vstopnica za prijavo, zraven pa priložiti sliko na kateri si sebe ali koga drugega potejpal s kinesio trakom.
Da bi bila med 150 izbranci na celem svetu, ki bi osvojila trak, je itak nemogoče, če pa lahko kaj napišem, mi pa ni treba dvakrat reči. Pa še slikca zraven, šala mala.
Opravila sem prijavo, potem pa na "challange" bolj kot ne pozabila, ko sem v začetku oktobra dobila obvestilo, da se je moja zgodba o miru uvrstila med 150 zmagovalcev in osvojila "kinesio world peace trak". Priznam, da sem bila tako šokirana, da sem sporočilo dvakrat prebrala.
Trak je sedaj v mojih zbirki, kjer bo tudi ostal za spomin. Ne, ne bom ga porabila, naj bo za motivacijo, da sem se prebila med 150 posameznikov, ne glede na to, da prihajam iz ene "khm", reciva majhne Slovenije, ki vsega skupaj nima prebivalcev za eno velemesto.
Če te zanima več o kinesio trakovih, poglej zapis Kinesio trakovi od A do Ž
Če te bolj zanima zgodbica pa 👇...
Ko pomislim na bitke, se mi v glavi že rišejo bojna polja, pištole, rakete ali podobno orožje.
Kaj pa tiste bitke, ki jih bijemo vsak dan?
Predstavljaj si novorojenčka. Mora zrasti, starši že zanj postavljajo življenjske cilje, nato študira, da bi postal »nekdo«, gara, da bi se dokazal, si ustvari družino in potem se vse začne znova.
Zveni znano?
Ali niso to boji, s katerimi se soočaš dan za dnem? Kdaj bo tega konec? Kdaj bodo starši sprejeli svoje otroke takšne, kot so? Kdaj se bomo nehali gnati do onemoglosti samo zato, da bi dosegli še nekaj več? Kdaj se bomo nehali bojevati in začeli živeti v miru?
Ampak dejstvo je, da je življenje ena sama borba. Če hočem zmagati tekmo; se moram boriti. Če hočem živeti življenje po svojih pravilih, se moram boriti. Če hočem spremeniti svet, se moram boriti.
Veliki vodje ne spremenijo sveta, ampak ga malenkosti v vsakdanjem življenju: ko pomagam starki prečkati cesto, naučim otroka voziti kolo, nalepim kinesio trak, nekomu, ki ga boli.
Če želim početi vse te, na videz, majhne stvari, moram skleniti mir z ljudmi, ki so mi blizu. Da pa je to mogoče, je potrebno najprej skleniti mir s samim seboj. Spoznanje, da so otroci edino, kar pustimo za seboj, če imaš hišo, še ne pomeni, da imaš dom, denar ne prinese sreče, če nimaš miru v svojem srcu.
Se spomniš Keitha Richardsa, ko je bil v vlogi Captain Teague v Piratih iz Karibov:
It's not just about living forever, Jackie. The trick is living with yourself forever.
Foto: fanpop.com
Po naše: Ne gre za to, da živiš večno. Stvar je v tem, da živiš večno sam s sabo.
Skleni mir s seboj in živi z ljudmi okoli sebe. Če te boli, pa se mi javi in poskusila bova najti rešitev.
Komentarji
Objavite komentar